Filmski kotiček, 31. oktober 2016 ― Slo naslov: -  Angleški naslov: Diving Into the Unknown Država: Finska, Norveška Leto: 2016  Dolžina: 88' ,  Imdb Žanri: Dokumentarni    Slo recenzija: - Režija: Juan Reina Scenarij: Juan Reina, Antti Apunen Igrajo: Patrik Grönqvist, Kai Känkänen, Sami Paakkarinen, Vesa Rantanen [ENG] Four Finnish cave divers face their worst nightmare when two of their friends drown deep inside an underwater cave in Norway. When the official recovery operation is called off by the Norwegian and British authorities after being deemed too risky, the friends set out on a secret mission to retrieve the bodies themselves. Diving into the Unknown isn’t just the dramatic story of a life-threatening mission. It is also a story about unconditional friendship that truly runs deep. While each member of the team has years of experience exploring dangerous deep-sea caves, together they are about to face the biggest challenge of their lives. To make it out alive, they will need to be able to rely on each other every second of the way. And the physical demands of this operation will pale in comparison to the psychological toll it will take on everyone involved. With footage from the actual accident and multiple cameras both above water and deep below the surface, this film follows the breathtaking recovery mission from beginning to end. [OFFICIAL SITE] ******************* A team of Finnish divers are struck by tragedy when two of their members are trapped in a deep underwater cave and die. Efforts to recover the bodies by various international authorities fail, and the cave is closed. Determined to bring their friend’s bodies back to their families, the divers return to the cave illegally in an attempt to do what everybody else couldn’t. Although they’ve already come close to death, their commitment to their friends surpasses their fears. Diving into the Unknown is one of the most tense and terrifying films you may find at Hot Docs 2016. With much of the film taking place i

Konteksti (Tomaž Bešter), 30. oktober 2016 ― Svet ni več oder. Odra ni več. Velikih zgodb je konec, ostaja le še tisto, kar gledamo. Nekje med vsem tem vemo, da to, kar gledamo, ni isto, kar živimo, a v resnici nismo čisto prepričani, če znamo povedati, kje se neha to kar gledamo in začne tisto, kar živimo. Najbrž je nekoč obstajal trenutek, ko smo to znali, a je ta že davno pozabljen. Vmes se je marsikaj spremenilo. Sedaj stojimo v vrsti drug poleg drugega. A drugi je drugačen od mene. Je resničen, se zna jokati, se iskreno nasmeje. Se zjoka tudi takrat, ko ga ne bo nihče slišal, slikal, posnel? Ga bom jaz opazil, če ga ne bom videl na sliki. Bom sploh vedel za to, kaj je. In koliko sem jaz v primerjavi z drugim resničen? Kako ga lahko sploh razumem, ne da bi me nekdo vodil v tem, kaj ta počne? Ta okvir ni nikdar bolj pomemben kot sedaj. Čeprav se zdi, da svet ni več oder. Odrov ni več, zgodbe pa so le še tiste, ki smo jih pripravljeni gledati. Na televiziji, na telefonu. Še dobro, da obstajajo zasloni, brez katerih resničnosti ne bi ne več poznali in še dobro, da obstajajo knjige, ki nam ponudijo možnosti, ki se imajo šele zgoditi. vir slike: emka.si Ena takšnih knjig, ki ponujajo pogled v našo realnost in v razmislek na to, kaj se v družbi dogaja, je Poslednja, odlična zgodba izpod tipkovnice Alexandre Olive. Knjiga je ena tistih, ki bo bralca privezala na tisto pač, kjer se je odločil, da bo bral in ga ne izpustila iz svoje pozornosti. Pripovedni okvir je zastavljen tako, da ne vemo vsega, a vseeno več od glavne junakinje, zato s strahom in tesnobo pričakujemo razplet. Spominja me na zgradbo pred leti izdanega krimiča V najtemnejšem kotu, kjer smo vzporedno brali dve zgodbi iste junakinje, eno, za katero smo vedeli, da je pustila grozne posledice in drugo, za katero smo le slutili, kaj vse se junakinji lahko še zgodi. Trik je bil v času pripovedi, saj se je ena zgodba nanašala na preteklost in druga na sedanjost. Mi kot opazovalci smo vedeli veliko več o tem, kar se je protagonistki dogajalo prej in zato