Konteksti (Tomaž Bešter),
30. oktober 2016
― Svet ni več oder. Odra ni več. Velikih zgodb je konec, ostaja le še tisto, kar gledamo. Nekje med vsem tem vemo, da to, kar gledamo, ni isto, kar živimo, a v resnici nismo čisto prepričani, če znamo povedati, kje se neha to kar gledamo in začne tisto, kar živimo. Najbrž je nekoč obstajal trenutek, ko smo to znali, a je ta že davno pozabljen. Vmes se je marsikaj spremenilo. Sedaj stojimo v vrsti drug poleg drugega. A drugi je drugačen od mene. Je resničen, se zna jokati, se iskreno nasmeje. Se zjoka tudi takrat, ko ga ne bo nihče slišal, slikal, posnel? Ga bom jaz opazil, če ga ne bom videl na sliki. Bom sploh vedel za to, kaj je. In koliko sem jaz v primerjavi z drugim resničen? Kako ga lahko sploh razumem, ne da bi me nekdo vodil v tem, kaj ta počne? Ta okvir ni nikdar bolj pomemben kot sedaj. Čeprav se zdi, da svet ni več oder. Odrov ni več, zgodbe pa so le še tiste, ki smo jih pripravljeni gledati. Na televiziji, na telefonu. Še dobro, da obstajajo zasloni, brez katerih resničnosti ne bi ne več poznali in še dobro, da obstajajo knjige, ki nam ponudijo možnosti, ki se imajo šele zgoditi.
vir slike: emka.si
Ena takšnih knjig, ki ponujajo pogled v našo realnost in v razmislek na to, kaj se v družbi dogaja, je Poslednja, odlična zgodba izpod tipkovnice Alexandre Olive. Knjiga je ena tistih, ki bo bralca privezala na tisto pač, kjer se je odločil, da bo bral in ga ne izpustila iz svoje pozornosti. Pripovedni okvir je zastavljen tako, da ne vemo vsega, a vseeno več od glavne junakinje, zato s strahom in tesnobo pričakujemo razplet. Spominja me na zgradbo pred leti izdanega krimiča V najtemnejšem kotu, kjer smo vzporedno brali dve zgodbi iste junakinje, eno, za katero smo vedeli, da je pustila grozne posledice in drugo, za katero smo le slutili, kaj vse se junakinji lahko še zgodi. Trik je bil v času pripovedi, saj se je ena zgodba nanašala na preteklost in druga na sedanjost. Mi kot opazovalci smo vedeli veliko več o tem, kar se je protagonistki dogajalo prej in zato